Spoštovani,
Veseli smo, da ste nas poiskali in našli na spletnih straneh.
Naš cilj je, da vam predstavimo naš kraj, naše društvo, naše delovanje in vabimo vas na prireditve ter predstavljene znamenitosti s katerimi vas želimo navdušiti nad našim krajem.
Kratek opis krajevne skupnosti Limbuš
Krajevna skupnost Limbuš je del Mestne občine Maribor in obsega naslednja območja: Krajevno skupnost (KS) Limbuš sestavljajo naselja Limbuš, Laznica, Vrhov dol in zahodni del naselja Hrastje. Krajevna skupnost obsega območje grebena hriba med Bistrico in Laznico, zahodno od Meranovega vse do vrha Pohorja, po slemenu Pohorja do linije izvira potoka Blažovnica pod Bolfenkom, po Blažovnici nad Meniškim in nato po grebenu hriba med Vrhovim dolom in Hrastjem ter Limbušem in Hrastjem do občinske tehtnice na odcepu v Ludmarsko grabo, po kanalu in polju vzhodno do ceste Graške gore, po njej in po Lesarski ulici do Drave ter po sredini Bresterniškega jezera na Dravi do konca Laznice.
Meje krajevne skupnosti so: Krajevna skupnost Limbuš (Mestna občina Maribor) leži 6 kilometrov zahodno od Maribora, na nadmorski višini 293 metrov, v smeri proti Rušam, kraju, ki je bil v poznem srednjem veku znana romarska pot. Limbuš se ponaša z bogato zgodovinsko preteklostjo, o tem pričajo izkopanine prastarih grobov in gomil iz železne dobe, še danes vidni temelji nekdanjega limbuškega gradu ter bogato opremljena in urejena baročna cerkev Sv. Jakoba s freskami iz 17. stoletja. Lega med reko Dravo in vznožjem Pohorja je omogočala, da so se prebivalci preživljali z obdelovanjem zemlje, živinorejo, gozdarstvom in vinogradništvom. Poleg manjših kmetov so bili lastniki zemljišč predvsem nemško usmerjeni veleposestniki iz Maribora in duhovščina –Benediktinski menihi. Na to dejavnost še danes spominjajo velika gospodarska poslopja, nekdanje viničarije in dvorci. Limbuš je že od nekdaj priljubljena izletniška točka, še posebej zaradi kvalitetnih vin in bogate kulinarične ponudbe.
Limbuš in njegovo širše območje imata bogato zgodovino. Ta sega v ilirsko–keltsko obdobje, ko je bilo naselje ob Dravi ob Starem zalivu, kjer so bila najdena ognjišča in posodje. Iz rimskega obdobja je znano, da se je naselje v času Kristusovega rojstva imenovalo Olimacium, in do danes je ohranjenih sedem rimskih gomil, v katerih je najden Trajanov novec. Tudi te gomile so neposredno ob Dravi, med starim in novim zalivom.
Samostojna župnija je nastala potem, ko je pogorela magdalenska cerkev (v začetku 16. stoletja) in se je magdalenski župnik začasno preselil na območje tedanje magdalenske podružnice v Limbušu. V obdobju med 1512 in 1524 je nastala župnija Sv. Jakoba Limbuš, ki je prvotno obsegala območje od Ruš do Zrkovcev, kasneje pa so na posameznih območjih nastajale samostojne župnije Ruše, Magdalena, Sv. Jožef in Brezje.
Leta 1820 je na območju Vrhovega dola, na kraju, ki se zdaj imenuje Meranovo, posestvo kupil nadvojvoda Janez, vnuk Marije Terezije, in tu uredil vzorno vinogradništvo, zibelko sodobnega vinogradništva na območju tedanje Štajerske. Leta 1832 je v Hrastju ustanovil še prvo vinogradniško–sadjarsko šolo v tedanji deželi Štajerski. To je v bistvu začetek kmetijskega šolstva na našem območju in predhodnica mariborske srednje kmetijske šole in sedanje Fakultete za kmetijstvo. Meranovo je bilo po zasnovi nadvojvode Janeza primer socialnega odnosa do delavcev, saj je bilo vsako soboto opoldne izplačilo tedenskega zaslužka, ob praznikih pa darilo v obliki vina in moke. Nadvojvoda Janez je ustanovil tudi sklad za ostarele viničarje ter jih nagrajeval z denarjem in spominskimi darili na Jakobovo nedeljo, ženam viničarjev pa namenjal svilene rute. Nadvojvoda Janez je tudi zaslužen za železnico od Gradca do Trsta in s tem za razvoj Maribora, za izgradnjo ceste skozi Hudo luknjo na Koroškem in za popis narodnega blaga ter šeg in običajev po Sloveniji.
V dvajsetem stoletju so se v Limbuš priseljevali mariborski industrialci, veleposestniki in oficirji, ki so bili v Limbušu in okolici poleg benediktincev in Meranovega tretji steber kmetijstva. Poleg teh ključnih lastnikov posestev v kraju je bilo še nekaj kmetov domačinov, ki so delovali v središču Limbuša, Laznici in Vrhovem dolu. Tu je bilo nekaj obrtnikov, dve trgovini in kar štiri gostilne, med njimi za Mariborčane in njihove nedeljske izlete posebej privlačna gostilna Julija Robiča.
V Limbušu so bile že dolgo tega posamične bratovščine (npr. vinogradniška bratovščina, ki je oskrbovala grozdni oltar v župnijski cerkvi), predhodnice kasnejšega društvenega povezovanja. V Limbušu je nastalo leta 1847 prvo Društvo za branje slovenskih bukvic v Sloveniji, ki ga je ustanovil župnik Anton Lah; ta je tudi sestavil prve »reglce« za delovanje slovenskih bralnic. Ti »reglci« so še danes osnova za pravila o delovanju slovenskih knjižnic. Kasneje je nastalo v Pekrah Društvo za požarno obrambo (1890), ki je pokrivalo tudi limbuški rajon, med svetovnima vojnama je nastalo Sokolsko društvo, bili so poskusi ustanovitve Orlov. Značilnost medvojnega obdobja je izrazito izraženo slovenstvo pri učiteljstvu, duhovstvu in pomembnih krajevnih veljakih.
V drugi svetovni vojni je bil v Limbušu že 30. maja 1941 ustanovni odbor Osvobodilne fronte in skozi vso vojno izrazita podpora narodnoosvobodilni borbi, vojnih žrtev na strani podpore NOB je bilo 24. Večje število moških pa je bilo vpoklicanih v nemško vojsko in mnogi so padli daleč od domovine. Koliko natančno, ni raziskano.
KONTAKT:
Ob Blažovnici 51, 2341 Limbuš Ob Blažovnici 51, 2341 Limbuš
GSM 041/274-694
e-mail : tdlimbus@yahoo.com
